Značke

, , ,

Ekonomist Jože P. Damjan je eden tistih kolumnistov, ki jih rad preberem. Ne zato, ker bi se z njim strinjal, temveč zato, ker imajo njegovi zapisi rep in glavo ter ker se vsaj potrudi, da bi svoje teze podkrepil, če ne že dokazal. Taka je bila tudi njegova kolumna v Sobotni prilogi časnika Delo (http://www.delo.si/sobotna/koliko-ideologije-lahko-stlacimo-v-eno-enacbo.html#) z naslovom „Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo?“. Njegova osnovna teza je, da se ekonomijo da stlačiti v enačbe. In ko to storimo, je resnica, v katero ne dvomimo. „V enačbi, zlasti če smo do nje prišli po seriji matematičnih operacij, ne more biti nič drugega kot resnica. 2 + 2 je lahko enako samo 4 in nič drugega. Zato v ekonomiji, zapisani v matematičnih enačbah, ne more biti ideologije. Tako kot ne more biti ideologije v sistemu diferencialnih enačb, ki denimo v fiziki opisujejo dinamiko plinov v ozračju,“ je zapisal in izpeljal tezo, da je v ekonomiji, ki ji je uspelo postati tehnicistična znanost, dovolj ena predpostavka (recimo, obnašanje posameznika glede prihodnosti je treba utemeljiti na predpostavki racionalnih pričakovanj), da lahko racionalno predvidimo dinamiko ekonomskih agregatov, kot so inflacija, cene delnic, nafte ali rezultati vladnih ukrepov. „Ni nujno, da je vsak posameznik v vsakem trenutku nezmotljiv pri predvidevanjih; posamezniki se lahko tudi zmotijo, toda ne motijo se sistematično. Njihova predvidevanja so v povprečju pravilna skozi čas, saj se naključni odmiki od »pravilne vrednosti« med seboj izničijo. To je predpostavka,“ piše Jože P. Damjan, ki meni, da je od tod naprej vse samo še vprašanje matematike, čeprav ugotovi, da je vsak odnos med enotami (ali osebki) ideološki, kjer vsaka racionalnost odpove.

Damjana se sicer lepo bere, težko pa se ugotovi, kaj je želel povedati: da se da ekonomijo skrčiti na formule in modele ali ne. Na koncu sicer pravilno ugotavlja, da je nauk razvoja teoretične makroekonomije po letu 1970, da ne potrebujemo ne vlade in ne centralne banke, saj so agenti (enote) racionalni in se sami regulirajo ter da vmešavanje centralne banke ali države zgolj poslabša stvari. „Vse, kar potrebujemo, so zgolj jasna pravila, formule, po katerih centralne banke določajo obrestne mere, vlade pa obseg javnih izdatkov. Pa še to bi lahko počel računalnik, na katerem bi delovala modelska aplikacija gospodarstva (denimo neka verzija DSGE-modela),“ zaključi, pri čemer spet ni jasno njegovo stališče, ali denimo centralno banko potrebujemo ali ne. Enkrat namreč pravi, da je ne potrebujemo, drugič da jo, saj določa obrestne mere.

Težava Damjana je ravno v tem, da se lepo bere. V njegovih zapisih je, ob citatih nekaterih ekonomistov, vse logično. Seveda, tudi pri teorijah zarote je vse logično. Celo več. Teorije zarote so bolj resnične od resnice. Ampak to je tudi vse.

Dejstvo je, da je ekonomija v svojem bistvu zelo enostavna. Z raznimi zapletenimi matematičnimi postopki so njeno bistvo zabrisali nekakšni ekonomski intelektualci, ki so prepričani, da so nad vsemi, da samo oni razumejo zadeve – in so za to celo dobivali Nobelove nagrade. Ne zaradi svojih jasnih misli, ampak zaradi zapletenih matematičnih enačb, ki so jih razumeli samo oni sami in nihče drug. V nekem trenutku so se sicer izkazale kot pravilne, v naslednjem (in vseh nadaljnjih) pa za popolnoma zgrešene. In to se vedno zgodi. Ko se razkrinka čarovnija se razgali tudi čarovnik.

Vzemimo primer Johna M. Keynesa, ki je nekakšen most med Marxovim Kapitalom v 19. stoletju in Pikettyjevom Kapitalom v 21. stoletju. Skratka, Keynes, ki je menil, da mora vlada v recesiji pognati gospodarstvo tako, da troši, je predlagal celo koeficient, ki pomeni, da za vsak dolar, ki ga porabi vlada, ustvari 1 + x dodatnega bogastva. Po tej formuli sploh ni pomembno, zakaj država porabi denar, pomembno je, da ga zapravlja. Logika je naslednja: vlada se odloči, da bo vsem državljanom plačala manikuro. Manikerka bo tako plačana z denarjem, potrošila ga bo v trgovini, ta bo od dobaviteljev zahtevala in naročila več izdelkov in tako naprej. Po Keynesovi formuli torej javna poraba prinaša blaginjo. Seveda je ta levičarski socialist pozabil na „malenkost“ – da vlado financira gospodarstvo. Kajti, če bi obveljala njegova, gospodarstva sploh ne potrebujemo, v resnici pa njegova teza samo škodi gospodarstvu, saj država s svojim trošenjem preprečuje, da bi denar investirali ali trošili posamezniki kot zasebniki. In cena je vedno večja.

Poglejmo samo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki investira v gradnjo mostov čez Ljubljanico. Kaj imajo od tega državljani? Nič. Ali ta investicija pomeni, da bo meščan, ki ima zdaj bližnjico čez reko, na drugi strani brega lahko kupil cenejšo zelenjavo na tržnici? Ne. Daleč od tega. Zelenjava bo vedno dražja, saj mora župan, ki želi graditi mostove, napolniti občinski proračun, kar lahko stori z višjimi cenami javnih storitev, med drugim po višjih cenah oddaja v najem stojnice, na katerih branjevke prodajajo zelenjavo. In ker je višja najemnina, se branjevke, ki se za razliko od župana obnašajo racionalno, odločijo za višjo ceno zelenjave.

Povedano drugače. Ekonomija je enostavna, nerazumljivo so jo naredili tisti, ki mislijo, da so elita. In ta elita se je vedno skrivala za zapletenimi matematičnimi modeli.

Advertisements