Ronaldo in ekonomska neenakost

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, Cristiano Ronaldo, Karl Marx, mejna koristnost, socialisti

Pred današnjo tekmo Lige prvakov med Realom in Liverpoolom se podobno kot pred vsako tekmo, ko igra Cristiano Ronaldo (ali drugi globalni nogometni zvezdniki), po družbenih omrežjih razvijejo vroče debate, ali si Portugalec pri Realu zasluži 21 milijonov evrov letne plače ali ne. On samo teče po igrišču, udarja po žogi, medtem ko denimo učiteljica v španski prestolnici, kjer ima domicil kraljevi klub, zasluži 1000-krat manj. Torej, ali je njeno delo res 1000-krat manj vredno kot Ronaldovo. Kakopak je to tudi izhodišče, da se debata o nogometu razširi na debato o ekonomiji. In kot je to običajno, se tako kot na nogomet tudi na ekonomijo nenadoma vsi spoznajo. Od tod do razprave o nepravično razdeljenem svetovnem bogastvu, ki ga je treba prerazdeliti, ni več daleč. Da je svet vse bolj krivičen, naj bi dokazoval podatek neke človekoljubne organizacije Oxfam, da se je število milijarderjev od začetka krize (leta 2009) podvojilo, tako da jih je danes 1.646. In da svetovna elita, seveda neoliberalistična, bogastvo samo kopiči, medtem ko se na stotine milijone ljudi na svetu bojuje z revščino. Skratka, razlike v prihodkih in obstoječem bogastvu posameznika, tako pravijo, povzročajo ne samo ekonomskih, ampak tudi družbene težave. Učiteljica po njihovem mnenju za pošteno delo dobi nepošteno plačilo, Ronaldo pa ravno obratno. Tako pridemo do znanega levičarskega gesla, da bi morali vsi za pošteno delo dobiti pošteno plačilo. Seveda socialistični pravičniki pridejo v zagato, ko je treba pojasniti, kaj je »pošteno delo« in kaj »pošteno plačilo«, kako to ovrednotiti, kaj določa ceno dela in kaj določa višino plačila. Ker bi bilo seveda za njih, ki prezirajo kapitalizem, ki povzroča revščino in vse tegobe tega sveta, bogokletno, da bi razlike pojasnili s trgom, se hočeš nočeš morajo zateči k vsemogočnemu Karlu Marxu in njegovi delovni teoriji vrednosti, čeprav se je izkazala za popolnoma napačno, resni ekonomisti pa v njej ne vidijo nikakršnega smisla, razen blodenj nemškega filozofa. Ampak ker se dobro sliši, jo vedno znova (posebej sindikati) poudarjajo, vanjo pa po gonji proti zlobnemu neoliberalizmu verjame že večina Slovencev. Preden pojasnimo, da gre pri razlikah med prihodki Ronalda in španske učiteljice za tako imenovano mejno koristnost, si oglejmo zablodo levičarjev o delovni teoriji vrednosti, ki je v boju v imenu revščine proti bogatim zelo priročna. Hrvaški bloger Tko je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) poda izvrsten primer, ki ga zaradi lažjega razumevanja te Marxove neumnosti prenesimo okolje na sončni strani Alp.

Vzemimo primer dostave paketa iz Vrhnike v Ljubljano v enem dnevu. Naročniku je pomembno, da paket pride do konca dneva, za storitev pa je pripravljen plačati 20 evrov. Odzovejo se trije dostavljalci.

1. motorist – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v eni uri;

2. kolesar – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v dveh urah;

3. pešec – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v osmih urah.

Kaj je zdaj delovna teorija vrednosti? Teorija pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. In take neumnosti še vedno učijo svoje študente profesorji, ki so magistrirali ali doktorirali iz znanstvenega socializma. In to v 21. stoletju!

Kaj teorija pomeni za naš primer? Naročnik seveda izbere kateregakoli dostavljalca, saj mu bodo vsi trije dostavili paket do konca dneva za 20 evrov, toda ali je prav, da bo vse tri plačal enako. Kolesar dela dvakrat več kot motorist. Pešec dela štirikrat več kot kolesar in kar osemkrat več kot motorist. Za slovenske sledilce Marxa seveda to ni pošteno: ker naročnik kolesarja dvakrat bolj izkoristi kot motorista, bi ga moral plačati 40 evrov. Podobno je s pešcem, ki bi moral dobiti 160 evrov, da bi bil pošteno plačan. On je namreč pošteno hodil osem ur in edino pošteno plačilo bi bilo osemkrat večje plačilo, saj je za dostavo delal osemkrat več kot motorist. Upam, da ni treba posebej razlagati, zakaj so bili Gorenjevi televizorji v nekdanji Jugoslaviji dvakrat, trikrat dražji kot tisti v bližnji Italiji. Ampak socialistom se to nikakor ne da dopovedati, zato tudi ne razumejo (ali pa nočejo razumeti) teorije mejne koristnosti in zakona o padajoči mejni koristnosti, pri čemer se koristnost označuje, kako potrošniki vrednotijo različne dobrine in storitve. Če so nekomu bolj všeč rdeči čevlji kot modri, to pomeni, da imajo zanj rdeči čevlji večjo koristnost. Ali če prenesemo na povpraševanje: potrošniki razporedijo svoje omejene vire in optimalizirajo svojo koristnost, da izberejo dobrine, ki jih imajo najrajši. Mejna koristnost je torej koristnost, ki ga za potrošnika predstavlja posamezna enota neke dobrine. S povečevanjem količine neke dobrine pa mejna koristnost za potrošnika pada. To je pa zakon o padajoči mejni koristnosti. Zahodni ekonomisti to razlagajo na primeru kepice sladoleda.

Ko kupimo prvo kepico sladoleda (prva enota), imamo določeno zadovoljstvo ali koristnost, z drugo tudi (z njo povečano celotno koristnost, vendar je koristnost ali zadovoljstvo druge enote že manjša), sledijo tretja, četrta in tako naprej. Če nadaljujemo, nam je slabo, namesto povečanja zadovoljstva ali koristnosti zbolimo. Torej, vrednost dobrine nikoli ne merimo po skupni koristnosti te dobrine, ampak po mejni, saj se potrošniki vedno odločajo na podlagi mejne, nikoli glede na celotno koristnost. Adam Smith je to pokazal s paradoksom vode in diamantov. Čeprav je voda veliko bolj pomembna za človeško življenje kot diamant, je cenejša kot diamanti. Mejna koristnost vode je nižja zato, ker jo je relativno v izobilju, diamanti pa so redki, zato je njihova mejna vrednost velika.

Podobno lahko razložimo razliko v ceni dela. Učiteljic je v Španiji veliko. In čeprav učijo učence, da bi se kaj naučili, je njihova mejna koristnost majhna. Enako je recimo s peki. Čeprav peka kruha preprečuje lakoto, je mejna vrednost dela enega peka relativno majhna, ker je možnih pekov veliko, saj lahko vsakdo postane pek. Po drugi strani pa je mejna vrednost Ronalda izredno visoka, ker je edinstven in skoraj nihče ne igra nogometa tako, kot to počne Ronaldo. Če bi vsi najboljši nogometaši naenkrat prenehali z igranjem nogometa, bi večina klubov, kjer igrajo, bankrotirala, ker jih ne bi mogli nadomestiti, po drugi strani pa bi pa bi lahko učiteljice ali peke tako hitro nadomestili, da nihče tega niti opazil ne bi. Visoka plača za nek poklic je signal trgu, da je ta poklic cenjen, posamezniku pa, če se odloči za ta poklic, da obstaja velika verjetnost, da bo imel dobro plačo. Ko se vmeša država (in to običajno počno levičarji), da bi zaslužke enakomerneje prerazporedila, pride seveda do poloma. Posamezniku napačno pove, kateri poklic je na trgu cenjen. Še posebej velika škoda je, če s subvencijami favorizira nek poklic ali izobrazbo. V Sloveniji je vse polno družboslovcev, ker država napačno signalizira posamezniku, da je ta poklic potreben, poleg tega – zaradi subvencij in ker so plačani iz državnih jasli – v povprečju boljše zaslužijo kot inženirji, ki so ta hip v Sloveniji resnično potrebni. Družboslovcev je v Sloveniji danes preveč, novi so popolnoma nepotrebni.

Skratka, ker tega levičarji ne razumejo, velika večina še danes verjame v zveličavnost Marxove delovne teorije vrednosti. Zato poslušamo neumnosti o izkoriščevalcem neoliberalizmu, kot je naslednji odstavek z nekega predavanja zagrizenega borca proti kapitalizmu: „Delavec s pomočjo produkcijskih sredstev v kapitalistovi lasti proizvaja blago, ki je kapitalistova last in ga le-ta “realizira” na trgu po vrednosti, ki je višja od proizvodnih stroškov in kapitalistu prinaša “presežno vrednost”. Ta “profit” ni rezultat čaranja na trgu, ampak je posledica izkoriščanja delavcev v proizvodnem procesu, kar je dokazano z “delovno teorijo vrednosti”. Marx v kapitalističnem produkcijskem načinu odkriva njegova notranja protislovja – koncentracija lastnine in padajoča profitna stopnja – kar nakazuje konec kapitalizma.“

Komentar k temu res ni potreben.

Ukinite subvencije, za božjo voljo!

Značke

Miro Cerar, subvencije

Veste, ekonomija je sila preprosta zadeva, če jo le želite razumeti. Težava je, ker jo levičarji vedno zakomplicirajo do te mere, da na koncu nihče nič ne razume (najmanj pa sami), profitirajo pa, kakopak, socialisti, ki se najboljše počutijo ravno v kapitalizmu. Najslabše jo odnese trg, z njim pa davkoplačevalci. Ko pride do krize, so seveda krivi (neo)liberalci, zato se levičarji počutijo poklicane, da zadevo rešijo. In kot je pri njih običajno, ko se gredo, kot da se spoznajo na ekonomijo, jo še poslabšajo. Eden od njihovih instrumentov, ki naj bi razrešil vse težave, ki jih zakrivi nebrzdani neoliberalizem, so subvencije. Mogoče je ravno zaradi takega razmišljanja vlada Mira Cerarja, ko je naštevala ukrepe, ki bodo prinesli vitkejšo državo in bolj vzdržno javno porabo, nekako „pozabila“, da je treba opraviti tudi z državnimi pomočmi. Človek bi pomislil, da je to naredila nalašč, saj so ravno subvencije (poleg javnih naročil) leglo, kjer se udomači korupcija. Ampak o tem drugič. Tokrat poglejmo zmotno prepričanje levičarjev, da bodo z državnimi intervencijami uredili razmere na trgu (še posebej v času krize). In nikakor jih ne boste prepričali, naj za božjo voljo tega ne počno, ker bo samo še slabše.

Osnovno napako socialisti, popolni ekonomski analfabeti, naredijo že takoj na začetku. Nikakor ne razumejo, da razdeljevanje različnih državnih pomoči pomeni, da država z davki vzame denar vsem, s subvencijami pa ga da samo izbranim. Oni namreč mislijo, da ta denar pride malodane sam od sebe, da zasebni sektor s tem nima prav nič, da ga lahko delijo okoli, kot se njim zazdi. In ravno to se dogaja s subvencijami. Kdo jih bo dobil, odloča država. Toda če nekdo dobi subvencijo – in to je druga stvar, ki jo socialisti nikakor ne dojamejo – to tudi pomeni, da na drugi strani nekdo izgubi. Ker denar za subvencije ne raste na drevesu rajskega vrta Eden, ampak ga država dobi prek davkov od zasebnega sektorja. Pustimo tudi to ob strani in si rajši na primeru poglejmo, kako škodljive so subvencije za gospodarstvo.

Po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije (http://www.vlada.si/teme_in_projekti/drzava_za_razvoj_slovenije/) je vlada od januarja leta 2009 do konca septembra 2013 (novejših podatkov ni) razdelila v obliki subvencij, garancij, sofinanciranja dobre tri milijarde evrov. Zelo veliko za Slovenijo. Toda bolj skrbi nerazumevanja ekonomije, saj imajo v uvodu zapisano: „V prizadevanjih za izhod iz finančne in gospodarske krize Vlada RS že ves čas posebno pozornost namenja predvsem dvema vidikoma: ukrepom socialne politike, s katero poskuša ublažiti vpliv krize na življenjski standard državljanov, ter ponovnemu zagonu gospodarstva.“ Skratka, državne pomoči naj bi rešile vse, toda krize v Sloveniji kljub petim letom ogromnih sredstev za subvencije nikakor noče biti konec. Kar pomeni, da ne delujejo, čeprav levičarji tega ne bodo nikoli priznali. Zdaj pa pozor! Podroben pregled danih pomoči pokaže, da so jih bili deležni tudi mesarji, zidarji, kozmetičarke, peki, gostinci in frizerski saloni. Ne, to ni šala, je pa tragično, da država tako posega v trg.

Vzemimo na primer frizerske salone (ki jim v Sloveniji pomaga tudi država). Recimo, da imamo v Gornjem gradu Frizerski salon Mojca (FSM), v Spodnjem gradu pa Frizerski salon Karmen (FSK). Strošek striženja las (vključno z delom zaposlenih) je v FSM 15 evrov, v FSK pa 20 evrov. Cena, ki jo frizerski salon stranki zaračuna, če hoče imeti dobiček, je v FSM 18 evrov, v FSK pa 23 evrov. Torej imata oba salona na eno striženje las tri evre dobička. Ker je FSM zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejši, hodijo k Mojci tudi ljudje iz Spodnjega grada. Če bi želel FSK biti konkurenčen, bi moral svojo ceno znižati na 18 evrov, vendar bi v tem primeru imel pri vsakem striženju dva evra izgube. Prej ali slej Karmen ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plače zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem FSK bi se v Spodnjem gradu povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Ker je za produktivnost državi malo mar, levičarji pa ne razumejo, da se cena neke storitve ne oblikuje takole čez palec, da država Karmen za vsako striženje pet evrov subvencije. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo FSK pomagali, da je postal bolj konkurenčen.

Strošek striženja ostane pri FSK enak – 20 evrov, vendar s tem, da razliko (5 evrov) plačujemo vsi davkoplačevalci, čeprav se vsi ne strižemo v Spodnjem gradu ali Gornjem gradu. Toda Karmen zdaj lahko postavi ceno striženja na 18 evrov in je konkurenčna Mojci. Torej cena striženja bi bila tako v FSM kot v FSK 18 evrov. V FSM zaradi večje produktivnosti, v FSK pa zaradi subvencij. To pomeni, da bi pri Karmen striženje v resnici plačali 23 evrov: 18 evrov frizerki, pet evrov pa posredno prek davkov. Država je torej pomagala manj produktivnemu salonu na škodo bolj produktivnega. Zadeva je seveda še slabša. Država FSK v bistvu ne pomaga, ga samo na videz subvencionira, da se ne bi povečala brezposelnost, ona ga z denarjem davkoplačevalcev v resnici socializira na račun produktivnejšega FSM. In ker slabše še vedno ni tako slabo, da ne bi moglo biti najslabše, davkoplačevalci subvencioniramo tudi dobiček FSK.

Zdaj pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo subvencije in bi veljal prosti trg. FSK bi šel v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Kar je še vedno boljše, kot pa da davkoplačevalci v neskončnost financiramo neproduktiven FSK. No, ker bi šla Karmen v stečaj, bi se v Spodnjem gradu nenadoma pokazala potreba po frizerju. FSM, ki je produktiven in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnjem gradu odprla nov frizerski salon. Ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila frizerke iz propadlega FSK, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala. Nekdanja lastnica FSK Karmen bi pa iskala nove priložnosti, kjer bi bila lahko s svojo produktivnostjo konkurenčna. V najslabšem primeru bi se zaposlila v javni upravi.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena je na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Kajti če država subvencionira manj produktivne, da ne bi imeli izgube oziroma da bi jih omogočila dobiček, je to klasičen rop državljanov. Seveda bodo levičarji rekli, da je tako razmišljanje neoliberalistično. No, ampak pri njih je psovanje vsega, kar malo diši po trgu, liberalizmu ali kapitalizmu in zasebni lastnini že kar nekaj običajnega, nič novega ter že videno in slišano. Podobno je s subvencioniranjem izvoza, s katerim davkoplačevalci pravzaprav sofinanciramo državljane v drugi državi, da lahko poceni kupijo slovensko blago. Razliko do cene, ki je na tujem trgu še konkurenčna, namreč plačamo davkoplačevalci države izvoznice. Čudno je le, da država ne subvencionira uvoza, pa čeprav bi bili njeni državljani zaradi tega lahko deležni še nižjih cen. Vendar je to že zgodba za prihodnjič.

 

Levičarske blodnje o minimalni plači

Značke

Antony Davies, Dušan Semolič, minimalna plača, sindikati

Ko zmanjka drugih tem, se sindikalisti običajno spomnijo na minimalno plačo in zahtevajo večjo. Argumenti so običajno vedno enaki. Minimalna plača – ta vsemogočni instrument, ki temelji na marksističnem mitu o pokvarjenih lastnikih kot delodajalcih, ki jih gre po glavi samo to, kako še bolj obogateti na hrbtih delavcev – bo odpravila revščino, delavcu omogočila dostojnejše življenje, kapitalistu pa naložila, da bo zaposlenim namenil dostojno plačilo. Nekateri gredo še dlje, saj uzakonjena minimalna plača po njihovo blagodejno vpliva na gospodarsko rast in celo zmanjšuje brezposelnost. In kot je to običajno, levičarji pojma nimajo, kaj govorijo. Celo John Maynard Keynes ni trosil takih neumnosti, pa čeprav se slovenski socialisti včasih radi nanj sklicujejo, ko je pač treba napasti ekonomsko teorijo Miltona Friedmana, očeta zlega neoliberalizma, kakorkoli pač že to za levičarje pomeni. Zato je levičarska zabloda o odrešujoči minimalni plači samo še ena od njihovih blodenj.

Najbrž se spomnite, kako so se sindikalisti z Dušanom Semoličem na čelu tolkli po prsih, ko so pod vlado Boruta Pahorja dosegli dvig minimalne plače za 103 evre neto, kar se ni zgodilo še nikoli doslej. Slovenija je hipoma postala fenomen v Evropski uniji: razmerje med minimalno in povprečno plačo se je tako (če gledamo leti 2008 in 2013) dvignilo z znosnih 40 na prek 52 odstotkov, medtem ko se to razmerje v EU giblje med 30 in 50 odstotki (slednje samo na Malti in v Grčiji). Seveda to ni nikakor blagodejno vplivalo na prav nič, saj se je zvišala brezposelnost, zaposlenost pa padla, konkurenčna sposobnost podjetij se je zmanjšala. Krivi so bili seveda spet neoliberalci, ki jih, roko na srce, v Sloveniji ni od nikoder. Za levičarje so bavbav, s katerim je treba strašiti, zlasti pred volitvami, ko se objavijo lestvice najbogatejših Slovencev in ko se kakšna izmed slovenskih vlad mogoče spomni, da bi prodala kakšno državno podjetje. Takrat pride do nekakšnega neoliberalističnega kravala, zmerjanja vsepoprek. Ampak to je že druga zgodba. Rajši poglejmo, kaj se dogaja, ko država poseže v odnos med delojemalcem in delodajalcem. Ta dva v normalnih državah z normalnim trgom prostovoljno stopata v delovni odnos, se sporazumno dogovorita za pogoje dela in seveda za plačilo. Če komu ni kaj všeč, odstopi. Če delavec misli, da je plača premajhna, gre k drugemu delodajalcu, če delodajalcu delojemalec ni po godu ali nima ustreznih kvalifikacij, ga pač ne zaposli. Tako preprosto je to. Še bolj pomembno pa je, da se v ta odnos ne vmešava tretja stran, kot to počne država z uzakonjeno minimalno plačo.

Kakšen vpliv ima minimalna plača na delavca in lastnika, lepo razloži profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA. Da bi tudi levičarji razumeli, kako deluje, zadevo poenostavi in da za primer tri zaposlene, ki pečejo hamburgerje. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Tudi vladni Urad za makroekonomske analize (Umar) je lani ugotovil, da je rekordno povečanje minimalne plače v času vlade Boruta Pahorja (leta 2010) imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000. Poleg tega, da se je poslabšala konkurenčna sposobnost gospodarstva.

Na prostem trgu je plača odvisna od produktivnosti. Delodajalec bo vedno gledal, da bo imel dobiček, delavec pa bo vedno težil k mejnemu zaslužku. Poglejmo si prej opisan primer Boba, ki speče na uro 120 hamburgerjev, kar delodajalcu prinese 12 evrov, ki je mejni zaslužek. Od tega Boba plača 8 evrov, sam ima dobička štiri evre. Ker pa je na trgu konkurenca, lastnik pa noče izgubiti zelo produktivnega delavca, mu bo povečeval plačo, ki pa nikdar ne bo šla prek mejne vrednosti, saj bi imel lastnik izgubo.

10 + 1 levičarska zabloda*

Značke

javna uprava, socializem

Take koncentracije levičarjev na oblasti (in tudi v opoziciji) mlada država še ni videla. In čeprav sta se med temi SMC in ZaAB oklicali za liberalni, so njuni ekonomski pogledi socialistični. Poglejmo njihove največje zablode, ki škodijo Sloveniji in na katere opozarja več avtorjev.

1. Samo javna uprava lahko zagotovi močno gospodarstvo. To je tipična socialistična blodnja. V resnici je ravno obratno. Res pa je, da ima velik vpliv na gospodarstvo, običajno negativnega, ker si domišlja, da se spozna na trg.
2. Država je boljši lastnik premoženja kot zasebni lastniki. Državno premoženje je vredno okoli 10 milijard, z njim je država lani zaslužila samo 362,6 milijona evrov. Od tega je treba odšteti 62 milijonov evrov, kolikor je šlo za subvencije javnim podjetjem.
3. Revščina je značilna za kapitalizem, socializem jo bo odpravil. Levičarji enostavno ne morejo dojeti, da blaginja ne pride sama od sebe. Treba je ustvarjati, na trgu ponujati izdelke, ki jih bodo drugi kupovali. To morajo početi brez vmešavanja države.
4. Svobodni trg povečuje izkoriščanje delavcev. V pravi liberalni državi nihče nikogar ne sili, da dela za takšen ali drugačen zaslužek. Vsakdo v delovno razmerje stopa svobodno, ceno njegovega dela pa določa trg.
5. Izvor svetovnih in tudi slovenskih težav so zle neoliberalne ZDA. Ne zgledujmo se po njih. Danes je v ZDA 90 odstotkov šol javnih, pomoč za hrano prejema 50 milijonov ljudi, denarja za javno zdravstvo gre največ v zgodovini in podobno. Izpolnjenih je kar 70 odstotkov zahtev iz Marxovega komunističnega manifesta.
6. Blaginja in socialna varnost v več evropskih državah sta zasluga socialistov na oblasti. Zgledujmo se po njih. Klasična zabloda levičarjev. Svet ni od včeraj, bogate evropske države so bogastvo akumulirale vsaj 150 let.
7. Višji davki pomenijo večjo blaginjo. Levičarji menijo, da so davki matematična kategorija – čim višji so, večji so prihodki države. Neumnost, so ekonomska kategorija. In očitno še niso slišali za Lafferjevo krivuljo.
8. Prerazdelitev bogastva bo zagotovila večjo pravičnost. Sto najbogatejših Slovencev ima okoli 3,5 milijarde evrov. Če bi to razdelili med vse prebivalce, bi vsak dobil 1750 evrov, kolikor znaša bruto plača javnega uslužbenca. Premoženje bi torej zapravili v enem mesecu. Kaj pa potem?
9. Samo država lahko z regulacijami poskrbi za prerazporeditev dobrin. Ne. Samo svobodni trg s ponudbo in povpraševanjem poskrbi, da se proizvaja tisto, kar ljudje potrebujejo, in koliko potrebujejo.
10. Več socialnih pomoči zagotavlja večjo socialno varnost. Še ena od levičarskih neumnosti. Rek pravi: »Ljudi je treba učiti loviti ribe, namesto da bi jih hranili.«

10 + 1. Največja zabloda levičarjev je, da si domišljajo, da se spoznajo na ekonomijo.

 

*Tekst je bil objavljen v Reporterju, 20. oktobra 2014

Zakaj levičarji ne marajo Robinzona C.?*

Značke

Daniel Defoe, Grega Repovž, Janko Lorenci, Luka Mesec, Marcel Štefančič jr., Matjaž Hanžek, minimalna plača, neoliberalizem, Robinzon Crusoe, Rok Novak, sindikati, Tanja Štumberger Porčnik, Walmart

Robinzon Crusoe se je po brodolomu znašel na osamljenem otočku. Če želi preživeti, mora na dan pojesti osem kokosov in štiri ribe. Da nabere kokose, potrebuje osem ur, da ulovi ribe, štiri ure, preostanek dneva počiva. Nato se domisli, žrtvuje šest ur prostega časa, izdela dolgo palico in teh osem kokosov sklati v štirih urah. Ker je povečal produktivnost in prihranil čas, splete še mrežo za ribolov in štiri ribe ulovi v dveh urah. Čas, ki ga potrebuje za preživetje, je skrajšal za polovico, zato si lahko z varčevanjem naredi zalogo za težke dni. Levičarji takega človeka označujejo za neoliberalca.

Liberalni ekonomisti in številni avtorji na primeru junaka romana Daniela Defoeja razložijo, kaj sploh je liberalizem. Crusoe, ki uživa absolutno intelektualno, družbeno in gospodarsko svobodo, je v vlogi tako proizvajalca kot potrošnika, njegov kapital je čas. Tega vloži, da izdela orodje, ki mu omogoči učinkovitejše pridobivanje dobrin. Rezultat je večja produktivnost, zato več proizvede in ima, če poenostavimo, dobiček. Z njim varčuje, saj ne ve, kdaj bo zbolel ali se bodo selile ribe oziroma, če prevedemo v ekonomski jezik, kdaj bo nastopila kriza. Na pomoč, ki bo, če bo, morebiti prišla, se tudi ni zanašati. Ampak levičarji ne razumejo ali pa so tako pokvarjeni, da nočejo razumeti, niti tako enostavnega primera, ki kot za telebane razloži kompleksnejšo liberalno ekonomijo, katere osnove so svoboda posameznika, prosti trg, zasebna lastnina, deregulacija in majhna javna poraba. In ker beseda liberalizem zveni nekako preveč prijazno, so si izmislili skovanko neoliberalizem, zmerljivko, ki so jo hitro povzeli tudi slovenski levičarski apologeti.

»Neoliberalizem je zločin proti človeštvu«, »Neoliberalci so slabi ljudje«, »Učinek neoliberalizma je globalni gospodarski kanibalizem«, »Neoliberalizem družbo in posameznike kvari« in »Neoliberalni kapitalizem dopušča, da bogati dobesedno kradejo življenje revnim« so strupene puščice, ki jih slovenski (običajno) družboslovni teoretiki streljajo proti zagovornikom osebne in ekonomske svobode, čeprav sploh ne znajo povedati, kaj neoliberalizem sploh je. Že od začetka krize, ki v Sloveniji še kar traja in traja, se pojavlja teza, da je neoliberalizem kriv za vse tegobe sodobnega sveta. Njeni zastavonoše, ki so našli svoj prostor v vseh prevladujočih medijih, vključno z nacionalno in komercialno televizijo, prepričujejo, da je ta satanska ekonomija povzročila brezposelnost, nižje plače, višje cene, zmanjšanje bruto domačega proizvoda, padec življenjskega standarda, tudi za daljše čakalne vrste v zdravstvenih ustanovah naj bi bili krivi neoliberalci. Prava vojna (domnevno) neoliberalcem je bila napovedana v času druge Janševe vlade, ko je Janko Lorenci, kolumnist Mladine, pozival, da jih je treba zaustaviti z vsemi (zakonitimi) sredstvi, da (neo)liberalni profesorji, ki jih je prepoznal kot mladoekonomiste, kvarijo slovensko mladež, poleg tega zagovornik neoliberalnih idej »ne more imeti lepega psihološkega profila«. In za konec: »Menda ne bomo dopustili, da nas ta pasma zmelje v safalado«.

Ampak, kot je običajno v navadi pri salonskih levičarjih – pa naj gre za javne uslužbence, vladne uradnike, politike, sindikaliste, novinarje, profesorje ali ekonomiste, ki so večinoma vsi po vrsti na varnem v državnih jaslih ali imajo koristi od državnih podjetij – njihovo govorjenje nima dosti veze z realnostjo. Resničnost je namreč popolnoma drugačna, diametralno nasprotna njihovim tezam: globalno krizo in večino tistega, kar je potegnila za sabo, je povzročilo ravno pomanjkanje liberalizma oziroma neoliberalizma, če že hočete. »Končne diagnoze tej krizi se bodo verjetno bolje postavljale z nekaj časovne distance, sicer pa se strinjam, da se je domino efekt pripravil s prav nič liberalnimi posegi ZDA na trg nepremičnin v letih pred krizo,« pravi Rok Novak, eden od tistih, ki po Lorencijevo spadajo v »pasmo mrzlih src«, sicer pa lokalni koordinator European Student for Liberty in soustanovitelj IBEX – mladi za svobodno prihodnost. Podobnega mnenja je tudi ekonomistka in politologinja Tanja Štumberger Porčnik, soustanoviteljica in predsednica društva Svetilnik, ki meni, da se država preveč vmešava v ekonomijo. »Če bi bilo tega manj (več liberalizma), bi se izognili krizi oziroma vsaj ne bi bila tako močna«. Ja, še ena mrzlosrčnica, bi rekel Mladinin kolumnist, ki skoraj ne napiše kolumne, ne da bi udaril po neoliberalcih.

»Neoliberalizem je postal priročna psovka, ki jo socialdemokrati in socialisti uperjajo zoper vse in vsakogar, ki jim ni všeč. Priročna pravim, ker je popularna prav zato, ker ne gre za jasno opredeljeno intelektualno tradicijo, ampak za konstrukt nasprotnikov liberalizma – za slamnatega moža torej,« razlaga Novak in se čudi, koga vse levičarji imajo za neoliberalce. Šef Združene levice Luka Mesec enkrat trdi, da je neoliberalec nekdanji predsednik SD Igor Lukšič, drugič so neoliberalci slovenski tajkuni. »Tretjič smo to tisti, ki se prištevamo med sodobno generacijo klasičnih liberalcev – ´klasičnih´ predvsem zato, ker so nam izraz liberalizem ukradli,« še meni in dodaja, da seveda današnji liberalizem ni isti kot v 18. stoletju, ker se tudi ideologije in ekonomije posodabljajo: »Stoji pa na istem temelju: zagovoru institucionalnega reda, ki omogoča svobodnega posameznika kot temelj uspešne in pluralne družbe. Na spoznanju, da je prostovoljno sodelovanje posameznikov boljši temelj napredku in zadovoljevanju potreb človeštva, kot prisila in centralno planiranje.«

Neoliberalizem, ki se je pojavil pred približno četrt stoletja, je bil odgovor na vse preveč potrošno in razbohoteno javno porabo, vse višje davke, vse bolj regulirane posamezne nacionalne trge, ki so ovirali hitro rastoče globalno trgovanje, željo predvsem social-demokratskih vlad, da bi posegala v zasebno lastnino in svobodo posameznika. Liberalni kapitalizem, ki je skozi poldrugo stoletje v zahodnih, demokratičnih državah akumuliral bogastvo, ki so ga leve vlade pridno zapravljale, je bil ogrožen. Njegovo osnovo, ki temelji na zasebni lastnini, kjer trg odgovarja na vprašanja, kaj, kako in za koga proizvajati, je vse bolj najedala socialistična misel, da lahko država poskrbi za državljane in da država najboljše ve, kaj, kako in za koga proizvajati. Neoliberalizem, ki se predstavlja kot brezčuten ekonomski model zlobnih multinacionalk, ki izkoriščajo delavce, da bi povečevale svoje dobičke, je postal psovka in kriv za vse. Še posebej so bile na udaru zlobne neoliberalne ZDA, kjer so pohlepni neoliberalci začeli globalno krizo. Ali res?

»Za finančno krizo je krivih nekaj dejavnikov. Med pomembnejšimi je kreditna in stanovanjska politika ZDA,« pravi Tanja Štumberger Porčnik. In res. Kreditna in stanovanjska politika čez lužo še nikoli v zgodovini te države ni bila tako socialistična, javna potrošnja še nikoli tako velika (pred 100 leti je bila pod 10 odstotkov BDP, danes se približuje 50 odstotkom), še nikoli ni bilo toliko javnih šol (90 odstotkov, kar je več od povprečja OECD), za regulacijo finančnega in bančnega sektorja samo Obamova vlada porabi 2,5 milijarde dolarjev na leto (še pred pol stoletja so porabili 200 milijonov dolarjev), danes je v ZDA na voljo prek 2000 raznih zveznih programov pomoči, pomoč za hrano prejema 50 milijonov Američanov, Obama je minimalno plačo dvignil na 7,25 dolarja na uro. Seveda, ZDA so nekaj povsem drugega kot Evropa in Slovenija, kljub temu se slovenski sindikalisti, ki jim pritrjujejo salonski levičarski teoretiki, zelo radi sklicujejo na ameriškega predsednika, predvsem kar zadeva minimalne plače, velikega dosežka levičarjev in sindikatov v boju proti neoliberalizmu.

»V zibelki neoliberalnega kapitalizma celo Barack Obama poziva k dvigu minimalne plače,« rad žlobudra izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Goran Lukič. Seveda ob tem pozabi povedati, da se je brezposelnost v ZDA po dveh zaporednih dvigih minimalne plače podvojila ter prizadela predvsem mlade in težko zaposljive skupine ljudi. Podobno se je zgodilo v Sloveniji. Ko se je pred štirimi leti pod Pahorjevo vlado minimalna plača krepko povečala s 460 na 562 evrov neto, so sindikalisti, seveda popolni ekonomski analfabeti, govorili, da bo blagodejno vplivala na gospodarsko rast in celo zaposlovanje. In so se, kakopak, zmotili. Brezposelnost je po dvigu minimalne plače, podobno kot v ZDA, krepko poskočila, krivi pa so bili seveda neoliberalci. In multinacionalke. Brez njih ne gre. Vodijo pa jih, uganili ste, neoliberalci. Ne samo, da izkoriščajo delavce, slabe so tudi za potrošnike, saj naj bi dokazovale, da prosti trg ne deluje. »Kakšne možnosti pa imaš, ko se na istem trgu znajdeš z multinacionalko a la Walmart? Nikakršnih. In kakšno svobodo imaš? Nikakršne,« je v Nedeljskem dnevniku razlagal Marcel Štefančič jr., voditelj Studia city na nacionalni televiziji in avtor nove knjige »Kdor prej umre, bo dlje mrtev«, ki je pravzaprav kritika neoliberalizma. Ampak, ne boste verjeli, pred desetimi leti je bil prav Walmart, največji zasebni delodajalec v ZDA, tisti, ki je najbolj glasno podprl minimalno plačo. In se tako znebil konkurence. Kot velika trgovska veriga z velikim kapitalskim zaledjem je finančno zmogla dvig, manjši konkurenti na trgu pa ne. Povedano drugače. Neoliberalec je poslušal sočutnega levičarja, ga ubogal, sprejel njegov predlog, ko pa se je izkazalo, da se je brezposelnost povečala in da je mogočni Walmart pometel s konkurenco, je bil spet kriv – neoliberalizem. Kljub temu ostaja minimalna plača zelo čaščeni fetiš slovenskih sindikalistov, ob tem pa pozabijo povedati, da so si ga izmislili rasisti v ZDA in Južnoafriški republiki (JAR), da bi izrinili črnce in jih pahnili v še večjo bedo.

Prav vse zahteve sindikalistov so se zdaj izkazale za škodljive. Slovenske vlade so jim večinoma sledile, levičarji teoretiki in glasniki socialističnega sindikalizma pa so kljub temu vse glasneje govorili o neoliberalizmu, čeprav vsi finančni podatki pričajo o večji socialni državi. Pobrani prispevki za socialno varnost glede na globalno javno bilanco so se v dvajsetih letih povečali z 9,4 odstotka BDP (1,4 milijarde evrov) leta 1994 na 14,2 odstotka BDP (5,2 milijarde evrov) konec lanskega leta, transferi za posameznike in gospodinjstva, kamor sodijo razne oblike pomoči, so zrasli s 707 evra na prebivalca (leta 1994) na 3.058 na prebivalca konec lanskega leta, odhodki iz zdravstvene blagajne so se povečali z 252 na 1.116 na prebivalca, enako je s vsemi pobranimi davki, ki so pred dvema desetletjema znašali 22 odstotkov povprečnega BDP na prebivalca, konec lanskega leta pa skoraj 35 odstotkov. Povedano drugače: država vse bolj o vsem odloča, njena poraba se povečuje, trg je vse bolj reguliran, svoboda posameznika se krči, neoliberalizma v Sloveniji ni nikjer. To, čemur levičarji pravijo nebrzdani neoliberalizem, kot na primer zadevi s tajkuni in bančno luknjo, nima z (neo)liberalizmom prav nič skupnega. Od kod potem kritika neoliberalizma, če ga ni?

»To je tako, kot da verjameš, da hudič obstaja, pa čeprav ga nikoli nisi videl, doživel ali slišal,« meni Štumberger Porčnikova, Rok Novak pa: »Tisto, kar kritizirajo, je pogosto rezultat mehanizmov, ki jih oni sami zagovarjajo, liberalci pa jih skušamo odpraviti.« Novak se denimo strinja z Združeno levico (ZL), da je denimo problem državno reševanje bank in podjetij. »Vendar so prav oni tisti, ki zagovarjajo politiko državnih intervencij v gospodarstvo ali še raje kar podržavljenje – njihova kritika gre v smeri še večje kolektivizacije odgovornosti,« meni in dodaja: »Za Slovenijo se mi zdi bolj ključno, da razumemo, da naša kriza ni zgolj del globalne krize. Globalna kriza je le razgalila trhle temelje in nevzdržnost domačega sistema. Namesto, da se ukvarjamo z Američani in Nemci, se raje ukvarjajmo z odpravo primata države v slovenskem  gospodarstvu, z znižanjem davčnega bremena in reformo pokojninskega sistema. Pred domačim pragom je dela več kot dovolj, ukvarjanje z zunanjimi sovražniki je bolj znak politikantstva.«

Ampak ne. Matjaž Hanžek (ZL) še naprej govori o »uničevalskem neoliberalnem pogledu«, Mladinin urednik Grega Repovž pravi, da je neoliberalizem »v vseh porah slovenske družbe«, Delov novinar Boštjan Videmšek trdi, da je neoliberalizem »klasičen zločin proti človeštvu«, ekonomist Jože Mencinger govori o neoliberalizmu kot »slepi veri, da se vse lahko reši na trgu in s povečanjem konkurenčnosti«, pri tem pa se sklicujejo na tuje levičarske teoretike, kot je denimo lingvist in filozof Noam Chomsky, češ »neoliberalizem uničuje sistem«, ali pa ponujajo v branje Doktrino šoka Naomi Klein. In seveda, kot smo pri levičarjih navajeni, mogoče še znajo računati, ne spoznajo pa se na ekonomijo. In mislijo, da mora država v krizi povečevati davke in javno potrošnjo, ker bo tako spodbudila gospodarsko rast. Tako pridemo do klasičnega levičarskega nesmisla, ki ga resni ekonomisti imenujejo »zabloda razbitega stekla«, je pa domislica francoskega politika in ekonomista Feredica Bastiata, ki jo je opisal v eseju »Kaj se vidi in kaj se ne vidi«. Na kratko gre približno takole.

Trgovčev pomočnik razbije steklo. Vsi bi rekli, da je to nesreča in da morajo tudi steklarji od nečesa živeti. Recimo, da bi bila danes cena menjave stekla 100 evrov. Pride steklar, zamenja steklo, zaračuna trgovcu in je seveda hvaležen trgovčevemu pomočniku, da mu je omogočil delo, denar pa kroži na trgu. To je tisto, kar se vidi. Ne vidi pa se, kaj bi trgovec lahko naredil s sto evri, če pomočnik ne bi razbil stekla. Lahko bi si kupil novo obleko, privoščil tri, štiri večerje, lahko bi investiral v nov pult v trgovini. To pa je tisto, kar se ne vidi. Podobno sliko dobimo, če misel eseja prenesemo na nacionalno raven. Posebej združena levica rada govori, kako nam je bilo lepo v socializmu, da je država gradila tovarne, da so bili vsi zaposleni, da se je treba v ta sistem vrniti, ko je država poskrbela za vse. Ampak tovarne bi zgradili tudi brez vmešavanja države, enako je s cestami, samo s to razliko, da ne bi država (socialistična oblast) odločala kaj, kako in zakaj nekaj narediti, temveč bi to naredili zasebniki. Kaj prinese regulirano plansko gospodarstvo, smo lahko videli še pred 30 leti, ko smo imeli v bližini kapitalistično Italijo. Kave tam ni nikoli zmanjkalo, tudi pralnega praška ne. Lahko si izbiral med več vrstami sladkorja, olja, med vsemi svetovnimi znamkami oblačil. Tehnika je bila boljša in cenejša od Gorenjeve ali Iskrine, avtomobila nisi čakal šest ali devet mesecev, ampak si prišel, kupil in ga odpeljal. Ja, ampak to je bil gnili sistem, kjer je kapitalist izkoriščal delavca, v nekdanji jugo državi pa so bili delavci tega izkoriščanja osvobojeni.

Tudi danes bi levičarski teoretiki tako osvobajali ljudi, zato toliko opominov pred neoliberalistično pošastjo, da je neoliberalni ubijalski stroj na pohodu po vsem svetu, straši tudi v Sloveniji. Nad njim bentijo vsi. Celo govorniki na partizanskih proslavah. »Danes smo ujetniki neoliberalizma,« je letos v Dražgošah dejal Viktor Žakelj, potem ko nas je takratna premierka Alenka Bratušek z višjimi davki reševala pred neoliberalno Evropo, čeprav je pol leta kasneje kot evropska komisarka obrnila ploščo in evropskim poslancem dejala, da je pravzaprav Evropo reševala pred Slovenijo. Ali Vlado Miheljak, še eden od zastavonoš neizprosnega boja proti neoliberalizmu. »Alan Greenspan, eden največjih zagovornikov prostega trga, je s sklonjeno glavo priznal, da je bil štirideset let v zmoti, ker je verjel, da ´stvar deluje´, ter se je spokorjen pokesal in opravičil za zavajanje,« je zapisal pred nekaj leti, ko se je začela gonja proti neoliberalcem. »Vlado Miheljak nikoli ni imel predpogojev, da bi razumel sporočilo, ki ga je dal Alan Greenspan in se je nanašalo na učinek obrestne mere; in tudi v prihodnje takšne sposobnosti od njega ne gre pričakovati,« je Miheljakovo blodnjo pojasnil Tomaž Štih, libertarec in nekdanji svetovalec ministra Janeza Šušteršiča.

Seveda, razumevanja ekonomije od levičarjev ni mogoče pričakovati. Njihovo misel lahko strnemo v eno poved z dvema stavkoma: »Svet je od včeraj, konec ga bo jutri«. Zato ne čudi, da prihajajo do čudaških zaključkov. Če je svet od včeraj, ni nič privarčevanega. Ker ga bo jutri konec, nima smisla investirati in varčevati. Vse je treba sproti zapraviti, še manj sprejemati strukturne reforme. Ker bo sveta tako ali tako jutri konec. Ker pa za danes nimamo dovolj denarja, si ga izposodimo. Jutri bo namreč konec sveta, zato ga ne bomo vrnili. Če sveta slučajno jutri ne bo konec, ampak ga bo pojutrišnjem, si bomo denar jutri spet sposodili. In tako v neskončnost.

Apologeti boja proti neoliberalizmu

Za njih je boj proti neoliberalizmu malodane pomembnejši od boja proti terorizmu. Pravzaprav je tudi za terorizem kriv neoliberalizem. Med njimi so komentatorji, novinarji, politiki, ekonomisti, sindikalisti. Izbrali smo nekaj njihovih izjav, kako škodljiv naj bi bil neoliberalizem.

Lojze Ude (Delo, avgust 2012): »Predlog za vključitev zlatega fiskalnega pravila v ustavo predstavlja izkoriščanje gospodarske krize za ustavno uveljavitev neoliberalističnega ekonomskega sistema.

Janko Lorenci (Mladina, oktober 2012): »Najbrž lahko rečemo, da so neoliberalci slabi ljudje. (…) Zato je treba te gorečneže mrzlih src ustaviti z vsemi zakonitimi sredstvi.«

Luka Mesec (tribuna Slovenska kultura, Cankarjev dom, januar 2013): »Kriza se je začela z zlomom globalnih špekulativnih financ, vzroki zanjo pa so se kopičili skozi tri desetletja neoliberalnega nižanja davkov, plač, privatizacij javnih podjetij in deregulacij finančnega sektorja. Krizo so torej povzročila prav tista neoliberalna ´zdravila´, ki nam jih ponujajo domači kritiki ´slovenskega pajdaškega kapitalizma´.«

Boštjan Videmšek (Delo, maj 2013): »Neoliberalni koncept – klasičen zločin proti človeštvu – bo že v zelo bližnji prihodnosti zdravje in izobrazbo omogočal le še premožnim.«

Grega Repovž (Mladina, maj 2013): »Neoliberalizem je v slovenski zakonodaji, v davčnem sistemu, v gospodarskem pravu, v vseh porah družbe, v načinu, kako se navsezadnje obračunavajo zdravstveni prispevki.«

Jože Mencinger (Mladina, avgust 2013): »Gre za slepo vero, da se vse lahko reši na trgu in s povečanjem konkurenčnosti, ki jo spremlja popolna brezčutnost za socialne probleme, ki jih to ustvarja. Končni učinek je globalni gospodarski kanibalizem.«

Matjaž Hanžek (kongres ZL, marec 2014): »Poenotenemu uničevalskemu neoliberalnemu pogledu je nujno zoperstaviti nov razvojni model – Demokratični ekološki socializem.«

Dušan Semolič (RTV SLO, maj 2014): »Bruselj je še vedno prestolnica oziroma leglo neoliberalizma.«

Marcel Štefančič jr. (Nedeljski dnevnik, oktober 2014): »Z močno državo lahko dobimo več demokracije, ki se je neoliberalci najbolj bojijo, zato nas prepričujejo, da je demokracija le strošek, le nepotrebna komplikacija.«

*Tekst je bil objavljen v Reporterju, 27. oktobra 2014

Mit o uspehih skandinavskih socialistov le mit*

Značke

Anders Chydenius, Johan August Gripenstedt, liberalizem, Olof Palme, socializem, Švedska

Socialisti so po definiciji ekonomski analfabeti. Kakopak, če ne bi bili, ne bi bili socialisti. Nikoli ne uporabljajo ekonomskih argumentov, piše avtor bloga Tko je John Galt (http://tkojejohngalt.wordpress.com), ampak običajno ceneno populistično retoriko, citirajo nekaj med seboj nepovezanih revolucionarnih parol ter opominjajo na fašizem, izkoriščanje delavstva v kapitalizmu, malodane suženjstvo, in to takrat, ko sploh ni potrebno. 

Včasih socialisti v »akademskih« razpravah navržejo kakšen dvomljiv primer iz zgodovine, ki je statistično težko preverljiv. Eden od teh je mit o uspehih skandinavskega socializma oziroma socialne države in visokih davkih v skandinavskih državah. Ali ni to dokaz o uspešnosti socialne države, saj je življenjski standard državljanov skandinavskih držav med najvišjimi na svetu? Kratek odgovor je: ne, pravzaprav je ravno nasprotno!

Duhovnik utemeljitelj liberalizma

Korelacija ne pomeni vzročnosti. Če sta dva pojava med seboj povezana, ni nujno, da sta vzrok drug drugemu. To, da so Švedi bogati ter imajo močno socialno državo in visoke davke, ne pomeni nujno, da so bogati zaradi socialne politike in visokih davkov. Resnica je namreč ravno nasprotna. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke.

Pred 150 leti je bila Švedska ena najbolj revnih držav v Evropi, ko se je to začelo spreminjati. Socialistični demagogi še danes razlagajo, da se je to zgodilo zaradi modre socialnodemokratske politike, ki je našla tako imenovano »tretjo pot« ter v javni aparat vključila visoke davke, prerazporeditev bogastva in državno regulirano gospodarstvo tako, da ne ogroža rasti produktivnosti. To je seveda popolna zabloda. Uspeh Švedske temelji na eseju Andersa Chydeniusa, finskega duhovnika (takrat je bila Finska del Švedske) in utemeljitelja skandinavskega liberalizma, ki ga je napisal leta 1763, v njem pa razpravlja, zakaj vse več Švedov zapušča domovino. Kritiziral je državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Leta 1765 je bil izbran v parlament in je hitro prišel do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa hitro vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Parlament je sprejel liberalne reforme: kmetje so dobili v lastništvo zemljišča, trg se je povsem sprostil, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem.

Eden najbolj zaslužnih za reforme je bil minister Johan August Gripenstedt. V petdesetih letih (od 1860 do 1910) je realni dohodek delavcev vsako desetletje zrastel 25 odstotkov, skupni BDP se je povečal za 170 odstotkov. Na prelomu stoletja je bila javna potrošnja na Švedskem samo šest odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Liberalizem je popolnoma spremenil Švedsko: od zaostale polfevdalne države so postali odprt trg z minimalnimi državnimi regulacijami. V tem času so bile ustanovljene nekatere danes svetovne blagovne znamke, kot so Ericsson, AGA, Electrolux.

Uničevalski socialist Palme

A kot se običajno zgodi, so se pojavili socialistični oportunisti, ki pa na srečo Švedske v prvi polovici 20. stoletja še niso bili močni in vplivni, tako da so ostali davki relativno nizki, javni izdatki pa so se leta 1938 še vedno gibali pri vzdržnih dvajsetih odstotkih (danes v vseh državah razen Norveške pri več kot 50 odstotkih). Zaradi tega je  Švedska že leta 1950 postala ena najbogatejših držav na svetu; skupna obdavčitev je bila okoli petine BDP in vse do leta 1965 ni presegla 30 odstotkov. Takrat je prišlo do velikega povečanja državnega aparata, toda trg je bil še vedno relativno prost, carinske stopnje so bile nizke, država je omogočala več davčnih olajšav.

Največja rast javne porabe je bila med letoma 1960 in 1980, ko so se izdatki države povečali z 31 na več kot 60 odstotkov BDP. Takrat so se povečali tudi davki, največ v času socialista Olofa Palmeja. Javni izdatki na Švedskem so med letoma 1970 in 1982 rastli s povprečno stopnjo šest odstotkov na leto, delež zaposlenih v državnem sektorju pa se je povečal z 20 na 33 odstotkov. Zato se je znižala zaposlenost, upadla je gospodarska rast, prišlo je do devalvacije valute, stopnja nezaposlenosti pa je presegla deset odstotkov. Med letoma 1950 in 1990 se čista zaposlenost v zasebnem sektorju ni povečala niti za eno delovno mesto, delež javnega dolga v BDP se je med letoma 1975 in 1985 povečal za štirikrat, leta 1985 je samo plačevanje obresti za javni dolg znašalo 29 odstotkov BDP. Zastala so vlaganja, od 50 največjih švedskih družb je bila samo ena ustanovljena po letu 1970.

Drugod po svetu je bilo drugače. V letih od 1975 do  2000 se je BDP na prebivalca v ZDA povečal za 72 odstotkov, v Zahodni Evropi za 64 odstotkov, na Švedskem pa samo za 43 odstotkov.

Ponovno varčevanje

Švedska je zašla v krizo, najbolj pa so bila prizadeta mala in srednja podjetja. Toda rešili so se s ponovno liberalizacijo: izpeljali so davčno reformo (najvišjo stopnjo obdavčitve, ki je bila 90-odstotna, so zmanjšali na 56,5 odstotka), ukinili so nekatere davke (na darila in dedovanje), odpravili so subvencije (kmetijstvo), privatizirali večino javnih podjetij (delno tudi šolstvo, zdravstvo in pokojninsko zavarovanje) in zmanjšali izdatke države (s 67 na 49 odstotkov BDP).

Švedska torej ni obogatela zaradi socialistične politike, ampak kljub temu, piše avtor na portalu tkojejohngalt.wordpress.com. Bogastvo je kopičila skozi dolgo zgodovinsko obdobje, okoli sto let, ko je imela zelo liberalno politiko, omejen državni aparat, svobodni trg, nizke davke. Prav zato si je lahko privoščila socialno potratnost v dobi, ko so vladali socialni demokrati. Toda kmalu bi jo to pokopalo. In bo spet prišla v krizo, če bo nadaljevala s tako politiko. Še zlasti zaradi velikodušne politike do priseljencev, ki se nikakor ne vključijo v skandinavsko kulturo. Statistika kaže, da se večina priseljencev nikoli ne zaposli, ampak živi na račun Švedov: prejema socialno pomoč, izkorišča socialno državo (šolstvo, zdravstvo), ko pa dobijo državljanstvo, po pravilu volijo politike (socialiste), ki jim obljubljajo in ponujajo še več socialne države. In še naprej živijo od socialne pomoči. Leta 2011 je kar 60 odstotkov socialnih pomoči šlo priseljencem, katerih delež v prebivalstvu Švedske je že 14-odstoten.

Biti Šved je nekoč pomenilo, da si individualist in samostojen, da lahko skrbiš sam zase, da zaslužiš za sebe, nisi odvisen od drugih, da nikogar ne obremenjuješ. Prav ta mentaliteta je Švedom omogočila, da so iz ene najbolj revnih držav v Evropi zgradili eno najbolj bogatih držav. Mentaliteta priseljencev, ki se prisesajo na socialne pomoči in sploh ne iščejo dela, to spreminja in kvari delovne navade Švedov. To se je pokazalo med svetovnim nogometnim prvenstvom leta 2006 v Nemčiji, ko se je število bolniških dopustov med moškimi povečalo za 55 odstotkov, čeprav so Švedi po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) med najbolj zdravimi narodi na svetu. Vse to počasi ponovno ubija švedsko gospodarstvo, ki je danes na razpotju. Zato nekateri razmišljajo, da bi šli po stopinjah Švice, ki se je izrekla za omejitev priseljevanja.

*Tekst je bil objavljen v Reporterju, 13. oktobra 2014

Socialistka Hillary Clinton

Značke

Hillary Clinton, socializem, ZDA

„Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta,“ meni ena od glavnih kandidatk za prvo predsednico Združenih držav Amerike Hillary Clinton. Človek bi najprej pomislil, da gre za šalo, vendar je gospa mislila smrtno resno. Take neumnosti na sončni strani Alp kvasijo sindikalista Branimir Štrukelj in Dušan Semolič ter člani Združene levice (k tem lahko dodamo še kakšnega wannabe ekonomista), ampak da bi kaj takega kdo dejal onkraj luže, ne, tega pa res ni bilo za pričakovati, čeprav so ameriški demokrati že čisti socialisti. In ta ženska je junakinja mnogih Američanov, pokazala pa je, da ima o ekonomiji manj pojma kot povprečen levičar, ki po pubih razlaga, kako bi z višjimi davki rešil gospodarstvo. Kje je Clintonova bila pred 20 leti, ko so ravno zasebna podjetja v času vladavine njenega moža Billa ustvarila prek 20 milijonov delovnih mest? Povsem mogoče je, da tega sploh ni vedela, saj je bila bolj zaposlena z nadziranjem svojega radoživega moža, ki pa mu je kljub temu uspelo, da ga je neka pripravnica Monica L. v Beli hiši oralno obdelala. In očitno Hillary še danes ni prišla k sebi.

No, gospa Clinton je tudi sicer znana po svojih izjavah, zaradi katerih so se resni ekonomisti držali za glavo. Ena njenih domislic je, da zna zvezna vlada boljše porabiti denar kot zasebni sektor, druga pa – ob Obamovem „health care program“, da bodo ljudje bolj zdravi, če bo za njihovo zdravje skrbela država. Se je tudi vam za trenutek zazdelo, da v ozadju slišite Jožeta Mencingerja?

Kot je pri levičarjih običajno, pojma nimajo o ekonomiji. Realnost je povsem nasprotna od njihovega kvačkanja. Ravno vlada s svojimi posegi uničuje delovna mesta in tudi povzroča krize, so zapisali v Forbesu in se spotaknili ob „demokratski“ New York Times, kateremu se izjava Clintonove ni zdela v ničemer sporna. Ja, tudi NYT se vse bolj pogosto priključi socialističnim norijam.

Svetovalci Clintonove so seveda kasneje pohiteli s pojasnilom, da je bila njena izjava vzeta iz konteksta. Dobra obramba, ni kaj. Je pa čudno, da se ravno levičarjev pogosto dogaja, da nekdo vzame izjavo iz konteksta.

Hillary Clinton je sicer svojo domislico predstavila 24. oktobra med svojim govorom v podporo Marthi Coakley, demokratski kandidatki za guvernerko Massachusettsa.