Značke

,

Kaj imajo skupnega Sandi Češko, Edvard Svetlik, Janez Škrabec, Franc Jager, Jure Knez, Dušan Šešok, Bojan Paldauf in Mihael Mikek? Ja, uganili ste, vsi so se uvrstili na Managerjevo lestvico najbogatejših Slovencev. In kaj jih še druži? Ne, tega najbrž niste vedeli. Njihova podjetja, s katerimi so obogateli, so bila vsa po vrsti v zadnjih petih letih že deležna kakšne izmed oblik vladne pomoči. Z davkoplačevalskim denarjem, kakopak.

Oblike državnih pomoči se raztezajo od različnih investicij, sofinaciranj in subvencij do poroštev in neštete vrst državnih spodbud. Od leta 2009 do septembra lani (novejših podatkov ni) se jih je po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije nabralo za dobre tri milijarde evrov, kar pomeni, da je vlada v tem času vsako minuto nekomu dala nekaj več kot znaša povprečna slovenska neto plača. Tega kislega jabolka državnih pomoči, še posebej subvencij, ki so skregane z logiko prostega trga, saj škodijo gospodarstvu, pa se do zdaj še nobena oblast ni resneje lotila.

Izgubljeni milijoni

To sredo bodo sindikalisti in delodajalci z državo razpravljali o proračunskih ukrepih za leti 2014 in 2015, ki jih vlada Mira Cerarja že skoraj mesec dni korak za korakom predstavlja. Medtem ko za letos skoraj nima več manevrskega prostora, so si na Gregorčičevi za prihodnje leto zastavili cilj, da privarčujejo dobrih 600 milijonov evrov. Najbolj bodo posegli v javno upravo (manjše število zaposlenih, znižanje regresa, ne bo napredovanj v višji plačilni razred), kjer naj bi privarčevali okoli 350 milijonov evrov, drugo naj bi prihranili po posameznih ministrstvih. Eden od dobrih napovedanih ukrepov je centralizacija javnih naročil, ki so pogosto podvržena korupcijskim tveganjem, glede subvencij pa na ministrstvu za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MGRT) pravijo, da pred sprejetjem rebalansa proračuna ne morejo dati natančnega odgovora. Velja pa, da so subvencije uveljavljan instrument pomoči še posebej v času gospodarske krize in kreditnega krča. Tudi na ministrstvu za finance niso preveč zgovorni: »Vlada je pri usklajevanju ukrepov za leto 2015 ugotovila, da je največji učinek z vidika spremembe nepovratnih subvencij v ugodne povratne aranžmaje mogoče doseči pri subvencijah, za katere je pristojno MGRT, zato je ta ukrep izrecno določen za to ministrstvo.« Skratka, na področje subvencij oziroma drugih vrst državnih pomoči bo vlada posegla zelo sramežljivo in previdno. Za zdaj je načrtovano, da naj bi prihranili 27 milijonov evrov, čeprav je subvencij po podatkih ministrstva za finance vsako leto krepko prek 400 milijonov evrov.

»Subvencije so vedno strošek davkoplačevalcev. Tudi revizije računskega sodišča so pokazale, da (pre)pogosto ne dosegajo predvidenih učinkov,« meni ekonomist Matej Lahovnik. Celo več. Precej podjetij, ki naj bi jih državne pomoči rešile, je končalo v stečaju. Subvencije so izpuhtele v zrak, banke pa so unovčevale državna poroštva. Po podatkih vlade je ministrstvo za finance v povprečju vsak drug dan moralo banki upnici zaradi poroštva nakazati sredstva, teh pa se je v tem času nabralo za 74,5 milijona evrov oziroma v povprečju 1,25 milijona evrov na dan. Med temi prevladujejo gradbena podjetja, ki so končala v stečaju, kot so denimo SCT (11,8 milijona evrov), Primorje (dobrih 10 milijonov evrov), Kraški zidar (dobra dva milijona evrov), Vegrad (dva milijona evrov) ali Stavbar (1,9 milijona evrov). Davkoplačevalci smo morali z dobrim milijonom evrov poplačati tudi banke (Abanka, DBS) zaradi poroštev, ki so bila dana Energoplanu, solastniku družbe Grep, zasebnega partnerja Mestne občine Ljubljana pri ambicioznem načrtu ljubljanskega župana Zorana Jankovića z gradnjo Športnega parka Stožice. Tudi tajkunske polomije Zdenka Pavčka in njegovega Viator&Vektorja so davkoplačevalce drago stale: 3,7 milijona evrov je bilo zaradi zapadlih poroštev že nakazano Abanki in NLB, bankam upnicam. In skoraj vsa ta podjetja so bila, preden so končala v stečaju, deležna tudi drugih oblik državnih pomoči: od subvencij do sofinaciranj investicij. Vsa po vrsti so šla v stečaj in letos končala v slabi banki.

Koliko natančno je vseh podjetij, ki so prejemala razne oblike pomoči in končala v stečaju, ni znano, saj »skupne evidence o stečajih in likvidacijah v okviru ministrstva in izvajalskih institucij ne vodimo,« pravijo na MGRT in dodajajo, da spremljajo podjetja po posameznih javnih razpisih v zato predpisanem obdobju – treh oziroma pet let po zaključku projekta.

Pogon na subvencije

Andreja Poje, izvršna sekretarka za ekonomske odnose pri ZSSS, pravi, da so subvencije sicer zelo pomemben instrument ekonomske politike pri poslovanju podjetij (pri doseganju dodane vrednosti in dobičkov ter pri zaposlovanju), toda njihovi vpliv je lahko tudi negativen, zato je pomembno spremljanje njihovih učinkov na ohranitev delovnih mest, izdatke države in konkurenčnost. »V Sloveniji bi bilo potrebno povečati učinkovitost politike subvencioniranja in jih usmeriti v dejavnosti s potencialom za doseganje višje dodane vrednosti in ustvarjanja novih delovnih mest. Vzorčni primer tega kako lahko država s pomočjo subvencij ohrani podjetje in delovna mesta pa je primer nemške države in Opla,« meni Pojetova, ki poudarja tudi pomen subvencij pri blaženju gospodarske krize. Vendar niso vedno pomagale.

Eno podjetij, ki jim subvencije očitno samo podaljšujejo agonijo in ki so bila še nedavno kovana v zvezde, je Seaway Japca Jakopina oziroma podjetja, ki so z njim povezana, kot Seaway Design in Seaway Yahts. Za prvo smo lahko pred tedni prebrali, da zamuja z izplačilom plač zaposlenim in dobaviteljem, dobilo pa je skoraj štiri milijone subvencij, Seaway Yahts pa je prejelo deset milijonov evrov državnih pomoči. »V preteklosti smo se srečevali že s precej hujšimi težavami, ki nam jih je uspelo rešiti,« je medijem nedavno povedal Jakopin, ki je bil skupaj z bratom Jerneji pred leti uvrščen na lestvico najbogatejših Slovencev.

Subvencionirani najbogatejši

Na letošnji lestvici, ki jo je revija Manager objavila pretekli teden, najvišje kotirajo lastniki podjetij, ki sedeža nimajo v Sloveniji, med temi, ki poslujejo v Sloveniji, pa je bil marsikdo od njih deležen državnih pomoči. Med njimi podjetje NIL, podatkovne komunikacije, Bojana Paldaufa, ki je prejelo okoli 0,3 milijona evrov pomoči za nakup nove tehnološke opreme in za pospeševanje tehnološkega razvoja. Ali trboveljski Dewesoft Jureta Kneza, ki je prejel za 0,46 milijona evrov. Namen je enak kot pri NIL-u, kot tudi pri podjetju Celtra Mihaela Mikeka. Med podjetniki z lestvice najbogatejših Slovencev, ki so (bili) med prejemniki državnih pomoči, najdemo še družino Čadež (Halcom), Franca Freliha z družbo Plasta (2,2 milijona evrov posojil razvojnega sklada za investicije), Franca Jagra z Jagrosom (sofinanciranje spodbud delodajalcem), drugega najbogatejšega Slovenca Sandija Češka s Studiom moderna (sofinanciranje spodbud delodajalcem) in tudi Janeza Škrabca, katerega podjetja okoli krovnega Rika so dobile 0,66 milijona evrov različnih državnih pomoči (subvencije, spodbude delodajalcem sofinanciranje).

Prav tako je bil davkoplačevalskega denarja deležen Alex Luckman, ki obvladuje mengeški Filc in je prejel 0,2 milijona evrov za nakup nove tehnološke opreme. Družina Svetlik, ki vodi idrijsko Hidrio in povezana podjetja, je prejela kar 258 različnih vrst državnih pomoči v višini 7,4 milijona evrov. Vsa ta podjetja, katerih lastniki so na Managerjevi lestvici, imajo precejšnje dobičke, pa kljub temu prejemajo državne pomoči. Podobne dobičke imajo tudi drugi podjetniki, ki sicer niso med najbogatejšimi, so (bili) pa deležni neverjetne naklonjenosti države. Stegenska Iskra Medical (prek milijon evrov prihodkov in 0,16 milijona evrov dobička v letu 2012) je prejela 112 državnih pomoči v višini 1,1 milijona evrov, največ za pospeševanje tehnološkega razvoja, javna agencija za podjetništvo pa je denimo podjetju plačala tudi udeležbo na sejmu. Podjetje 4G Neuron Bojana Likarja je predvsem v letih 2010 in 2011 prejelo prek dva milijona evrov subvencij, kar je več, kot so znašali prihodki podjetja. Seveda, podjetje je ves čas poslovalo z dobičkom, toda po podatkih portala Bizi.si se je število zaposlenih zmanjšalo z 8 (leta 2012) na dva (lani).

Pomoč tudi Kocijančiču

In kjer je »zastonj« davkoplačevalski denar, je tam tudi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), ki je ustanovilo podjetje OKS-Olimp za izobraževanje športnih strokovnjakov. Od leta 2009 je pod postavko »druge subvencije privatnim podjetjem in zasebnikom« prejelo prek 100 državnih pomoči v vrednosti prek 5 milijonov evrov. In naprej. Zasebni ekonomski inštitut EIPF, kjer sta med soustanovitelji Jože Mencinger in Franc Križanič, je bilo deležno subvencij, ali podjetje Carthago, proizvodnja avtodomov, ki je lani imelo 22,7 milijona evrov prihodkov in 3,1 milijona evrov dobička, je med leti 2010 in 2012 prejelo 1,5 milijona evrov za razvoj delovnih mest.

Tudi ko boste naslednjič prestopili prag frizerja ali kozmetičarke, hoteli pri vulkanizerju zamenjati pnevmatike, pri peku kupiti kruh ali pri mizarju naročiti polico, se dobro primite za denarnico, saj obstaja velika verjetnost, da ste del izdelka ali storitve prek vladnih državnih pomoči že plačali. Matej Lahovnik opozarja, da je to že izkrivljanje konkurence, saj nekatera podjetja postavijo v priviligiran položaj na račun vseh ostalih, ki subvencij ne prejemajo, jih pa v obliki davkov in prispevkov plačujejo. »Najboljša in najpravičnejša oblika državne pomoči podjetjem bi bilo znižanje davkov in prispevkov, ki za razliko od subvencij ne vključuje politične selekcije, temveč deluje na vsa podjetja enako,« pravi Lahovnik.

Podobno meni tudi ekonomist Bernard Brščič, ki opozarja na tri negativne posledice subvencij: spodkopavajo konkurenčnost in zmanjšujejo informacijsko zmožnost cenovnega mehanizma; subvencije predstavljajo breme za javne finance, subvencionirana podjetja pa dejansko živijo na račun davkoplačevalcev; izplačevanje subvencij je povezano z moralnim tveganjem političnega klientelizma in korupcije.

Škodljive subvencije

Kako škodljive so subvencije za gospodarstvo lahko pokažemo na preprostem primeru dveh pekarn. V Gornji vasi je pekarna Miš, v Spodnji vasi pa pekarna Maš. Strošek peke kilograma kruha (vključno z delom zaposlenih) je v pekarni Miš 1,5 evra, v pekarni Maš pa dva evra. Cena, ki jo plača kupec, če hoče imeti lastnik dobiček, je v prvi pekarni 1,8 evra, v drugi pa 2,3 evra. Torej imata obe pekarni pri kilogramov kruha 30 centov dobička. Ker je pekarna v Gornji vasi zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejša, zahajajo vanju tudi prebivalci Spodnje vasi. Če bi hotela biti pekarna Maš konkurenčna in zadržati kupce, bi morala ceno kilograma kruha znižati na 1,8 evra, kar pa pomeni, da bi imela pri vsaki prodani štruci 20 centov izgube. Prej ali slej ta pekarna ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plač zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem pekarne Maš bi se v Spodnji vasi povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Zato da država pekarni Maš za vsak kilogram kruha 20 centov subvencij. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo pekarni v Spodnji vasi pomagali, da je postala bolj konkurenčna.

Strošek peke ostane pri pekarni Maš enak – 2 evra, vendar s tem, da razliko (20 centov) plačujemo vsi davkoplačevalci, vendar lahko zdaj postavi ceno za štruco kruha na 1,8 evra in je konkurenčna pekarni Miš. Torej cena kruha je zdaj enaka v obeh vaseh, vendar v Gornji vasi zaradi večje produktivnosti, v Spodnji vasi pa zaradi subvencij. To pomeni, da se za kupca cena v pekarni Maš v resnici ni znižala, saj za štruco kruha še vedno odšteje dva evra. Razliko 20 centov namreč plača z davki. Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi veljal izključno prosti trg. Pekarna Maš bi šla v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Toda prej ali slej bi se v Spodnji vasi nenadoma pokazala potreba po novi pekarni. Pekarna iz Gornje vasi, ki je produktivna in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnji vasi zagotovo odprla novo pekarno. In ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila peke iz propadle pekarne, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena bi morala biti na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Zato je socialistični mit, da lahko vsemogočna mati država z raznimi oblikami subvencij in pomočmi poskrbi, da se v gospodarstvu odpravijo težave, le mit. Ali kot pravi Brščič: »S subvencijami se zagotavlja zmožnost preživetja podjetjem, ki ne bi smela preživeti, oziroma proizvajajo izdelke, ki ob polni ceni ne bi našla kupcev.«

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 10. novembra 2014