Značke

,

Kaj ni jasno? In komu spet kaj ni jasno? Povsem normalno, logično in odgovorno do lastnikov je, da se kapital seli tja, kjer je dobiček najmanj obdavčen, kjer so obremenitve za podjetja ali velike korporacije najmanjše, kot je to primer Luksemburga. Že dva tedna lahko vsak dan znova beremo prispevke, prihajajo kar v valovih, polne ogorčenja nad ravnanjem novega predsednika Evropske komisje Jeana-Clauda Junckerja, ki je kot premier velikega vojvodstva z nizkimi davki privabljal največje multinacionalke. Med njimi Pepsi, GlaxoSmithKline, Volkswagen Group, Amazon, če naštejemo samo nekatere od 340, kolikor jih je med letoma 2002 in 2010 z luksemburško vlado sklenilo davčne dogovore, obdavčitev pa je bila lahko tudi samo 0,5-odstotna. Kar je bilo koristno tako za korporacije kot za državo, ki se danes ponaša z bruto domačim proizvodom na prebivalca, ki presega 85 tisoč evrov, kar je daleč največ v EU, tamkajšnji skladi pa upravljajo s 3.000 milijardami premoženja.

Zdaj Junckerju očitajo, da je deloval na škodo drugih članic EU. Halo? Kako pa? Ker je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce, smo lahko prebirali. Kakopak, sosednja Nemčija ima očitno tako nizek standard, da Merklova prosi vbogajme. Vse skupaj je moraliziranje zlate ribice ujete v stekleno bučko. V ravnanju magične pravljične dežele, kot Luksemburg označujejo ameriški finančniki, namreč ni bilo ničesar nezakonitega, nepoštenega ali neetičnega. Podobne sisteme imajo Nizozemska, Irska, Ciper. In Luksemburg zagotovo ni kriv, če davčni sistem v EU ni poenoten, je pač to izkoristil in bil najbolj konkurenčen. Lastniki kapitala pa tudi niso humanitarne organizacije, ki bi silili v države, kjer bi dobiček ob visokih davkih delile s prebivalci. Zakaj neki le? Ravno zaradi take miselnosti vseh slovenskih vlad po vrsti kapital ne ostaja tostran Alp, kaj šele, da bi prišli novi investitorji. Celo več. Beži ven še tisti, kar ga je še. Kdo pa bo ob takih obdavčitvah ostal v Sloveniji? In levičarski dušebrižniki, izganjalci neoliberalizma, so lahko resnično ponosni. Čudno je le, da taisti mediji (tako domači kot tuji), ki se zgražajo nad Luksemburgom zaradi nizkih davkov in hkrati Slovenijo ob posmehovanju pribijajo na križ zaradi visokih davkov, zdaj ne pojejo hvalospeve deželici tostran Alp, ki je davčnimi obremenitvami novodobni zastavonoša med izganjalci hudiča, se pravi kapitala in tujih investicij. Ja, Slovenija je v tem pravi vzor, nekakšen moralni vodja boja z zlim prostim pretokom. Slovenci se namreč vsak dan znova žrtvujemo za bližnje ali malo manj bližnje države. Dobesedno ganljivo, srce parajoče. Do bridkega konca.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 17. novembra 2014