Tednik Mladina, v zadnjem času zastavonoša boja proti neoliberalizmu in privatizaciji, je pred dnevi objavil članek z naslovom Adijo, avtoceste, v katerem svari pred privatizacijo slovenskih avtocest, kar naj bi bilo že dogovorjeno. V trenutku je svoj lonček pristavila še Združena levica (danes tudi sindikati), češ da gre za prizadevanja »za privatizacijo, s katero bi se obveznosti in tveganja prenesla na državo, donosne dejavnosti pa na prevzemnika ali koncesionarja. S tem bi Dars očistili vseh tistih funkcij, ki niso donosne, in jih prenesli na družbo za razvoj infrastrukture DRI ali na ministrstva.« Kar so seveda čiste neumnosti. Kajti koncesionar bi prevzel dolg Darsa, upravljanje in vzdrževanje avtocest, dobiček pa bi mu ostal. Cestnine bi se seveda podražile, vendar ne za vse. Avtoceste ne bi bile več socialna kategorija, katere plačujemo vsi, ne glede na to, ali se po njih vozimo ali ne, in ne glede na to, koliko po njih prevozimo, ampak tržna. Plačal bi toliko, kolikor se po njih voziš. Zdaj namreč tisti, ki naredijo manj kilometrov, subvencionirajo tistega, ki naredi več kilometrov. Kar je nepošteno. Toda očitno ravno to skrbi slovenske socialiste.

Zato, dragi moji levičarji, varuhi nacionalnega ali javnega interesa, prevzemite Dars, upravljajte in vzdržujte avtoceste, dobiček vam nadvse iskreno privoščim, če že pravite, da gre za izredno donosno podjetje in da je dolg Darsa »mala malica« ob taki donosnosti. Samo ne mene siliti, da boste to počeli z mojim denarjem in na moj račun. Mogoče je vaša bojazen, da bi država dobila premalo za koncesijo, in to na račun avtocest, za katere pravite, da so »naše«, povsem upravičena. Če menite, da med 2,5 in 3,2 milijarde evrov, kolikor naj bi po ocenah strokovnjakov kapnilo v državno blagajno (in potem vsako leto do izteka koncesije še nekaj deset milijonov evrov), ni dovolj, boste imeli priložnost celo zaslužiti. Jaz se odpovem svojemu deležu na avtocestnem križu, ki sem ga prigaral, ko sem plačeval davke. Dobrohotno vam ga podarim. Nikar se ne ozirajte na mene in ne skrbite za mojo blaginjo in varnost; povzročate škodo, če tega še ne veste. Ampak škodujte sebi, mene pa pustite primeru. In še nekaj. Tudi državno blagajno pustite pri miru, ko vam bo šlo z avtocestami za nohte.