Značke

, , ,

Ob nedavnem dnevu reformacije je zagrizen socialist Viktor Žakelj, viden funkcionar v socialističnem sistemu, danes pa predsednik Slovenskega protestantskega društva, razpravljal (šele danes sem pogledal posnetek), da je čas za novo reformacijo ter da se morata kapitalizem in neoliberalizem umakniti. Komu pa? Socializmu? Spet? Večina levičarskih komentatorjev mu je prikimavala, češ da je kapitalizem dober samo za peščico ljudi, da sta depresivnost in obremenjenost delavcev posledica izkoriščanja zlobnega kapitalista ter da ni upanja, da bi kapitalisti kdaj postali prijazni ljudje. Zato je potreben upor. Šele ko bodo produkcijska sredstva skupna last, bo možno drugačno in boljše življenje. Takrat egoistični posamezniki ne bodo tekmovali med seboj, ampak bosta prevladala sodelovanje in solidarnost. Takrat ne bo več brezposelnosti, vsi ljudje bodo srečni, vsi bodo imeli vse, kar si bodo poželeli. Seveda se tovrstni levičarski teoretiki zatečejo k Marxu. Vendar, kot smo se v to lahko prepričali v nekdanji Jugoslaviji (in tudi prebivalci vseh vzhodnih držav Evrope, ki so bili pod vplivom Rusije), to ni delovalo. Toda socialisti imajo tudi za to odgovor. Mogoče res ni delovalo, pravijo, ampak zdaj bo, ker smo se nekaj naučili. Pustimo take blodnje levičarskim teoretikom in poglejmo realnost.

Nasprotno od socializma, je kapitalizem močno prispeval k večji blaginji. Večina svetovnih dobrin, kot so televizor, pralni stroj, mikrovalovna pečica, mobilni telefoni, vse bolj izpopolnjeni in varni avtomobili, kar je vse posledica razvoja v kapitalističnih državah (čeprav levičarji trdijo, da to ni res, ker gre za pridobitve človeštva, ampak naj navedejo nekaj stvari, ki so nastale v socialističnih državah, pa jih danes uporablja ves svet), je postala tako samoumevna. Malodane so te dobrine že človekova pravica, da jih ima. Kljub temu socialisti govorijo o nemoralnem in do obisti pokvarjenem kapitalizmu. In je neverjetno, da ravno tisti, ki govorijo o večji zaposlenosti, manjši brezposelnosti, boljših plačah in pogojih za delavce, se čutijo poklicane, da je treba odpraviti kapitalizem, liberalizem. Toda prav slednje je, če lahko temu tako rečemo, ideologija, ki se zavzema za čim manj regulative s strani države, da se vsakomur omogoči, da začne s poslom, da so davki čim manjši. Več je liberalizma, več je podjetij in delodajalcev. In če je tega več, je tudi več delovnih mest, kjer so boljši delovni pogoji in kjer so boljše plače. Tako preprosta je ta zadeva, vendar se levičarji še vedno zatekajo k veliki in vsemogočni materi državi, ki naj regulira in prerazporeja, čeprav ravno to povzroča zmedo na trgu, kar ima v končni fazi za posledico manjše plače in večjo brezposelnost. S tem pa tudi nižji življenjski standard za delavce.

Levi teoretiki bodo oporekali, češ cilj kapitalista je čim večji dobiček, njegovo lastno bogatenje, kar pa lahko doseže tako, da delavcu nameni manjšo plačo. Pri tem pozabljajo na osnovno zakonitost prostega trga, ki se ji reče konkurenca. Več bo kapitalistov, več bo podjetij. Zato bo tudi večja konkurenca med njimi in večje povpraševanje po delovni sili. Če je večje povpraševanje po delavcih, bo delodajalec, da ga pridobi k sebi, ponudil tudi večjo plačo. In obratno. Čim bolj se država vpleta na trgu, postavlja prepreke, narekuje minimalne plače, dviguje davke, tem manj bo na trgu delodajalcev s podjetji. Ker bo povpraševanje po delavcih manjše, brezposelnih pa več, bodo posledično manjše tudi plače. Povedano drugače. Tisti, ki želi državljanom dobro, se bo zavzemal za svobodni trg, manjše davke, vitko državo in kar najmanj intervencionizma vlade. Kar z drugimi besedami pomeni, da se bo zavzemal za kapitalizem.

Da delavce v resnici izrablja država, ne pa prosti trg, je lepo obrazložil Matt Zwolinski z univerze v San Diegu v ZDA. Kratek video si lahko ogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=4Ttbj6LAu0A&spfreload=10

 

Advertisements