Značke

, , , , , , ,

V četrtek sem prebral zanimiv komentar Delovega (www.delo.si) bruseljskega dopisnika Petra Žerjaviča. Zanimiv zato, ker se za naslovom „Evropska (stran)pota: Monsieur Juncker, kaj pa davki?“ skriva tipična levičarsko socialistična miselnost, ki jo nekdaj ugleden slovenski časnik goji od začetka krize naprej, v njem pa so našli svoj prostor najbolj zagrizeni borci proti neoliberalizmu in zagovorniki kolektivizma. Kot recimo Janez Markeš, ki se po novem spozna tudi na svetovno ekonomijo in ki se je pred tedni čutil poklicanega, da pove nekaj krepkih na račun zlih skladov, ki od Argentine in njene predsednice Cristine Elisabet Fernández de Kirchnerjeve terjajo denar, ki so ga državi posodili. Seveda, Argentina, ki je nacionalizirala energetske (še posej tiste, ki se ukvarjajo z naftnimi derivati) in letalske družbe, ki svet in potencialne posojilodajalce zavaja s prirejanjem stopnje rasti BDP, ki daje svojim državljanom igre tako, da omogoča socializacijo prenosov nogometnih tekem, ki laže o stopnji inflacije, in še kaj bi se lahko našlo. Kako torej ne bi ogrela srce pravičniških piscev na Dunajski 5. Ampak o tem kdaj drugič. Poglejmo rajši, zakaj je Juncker, o katerem sicer tudi sam nimam najboljšega mnenja, zmotil levičarje.

Novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil nekoč premier Luksemburga, državice, ki ima bruto domači proizvod na prebivalca višjega od 85 tisoč evrov (slovenski je lani znašal 17.750 evrov), ki velja v Evropi za eno od finančnih središč z nizkimi obdavčitvami in ki je pritegnila tuje vlagatelje tudi z ugodnimi davki, še posebej v času Junckerja. Postojte torej ob nekaterih globokih mislih komentatorja.

Kot je pokazalo razkritje časnikarjev v okviru raziskovalnega projekta Luxembourg Leaks, je veliko vojvodstvo z inovativnimi modeli in finančnimi zvijačami naravnost spodbujalo orjake, kakršni so Amazon, Ikea ali Deutsche Bank, k izogibanju plačila davkov. Kar je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce …“

Aha, zlobni neoliberalistični Juncker je z zvijačami privabljal tuje investitorje, da so vlagali v Luksemburg in tako zagotavljal višji standard svojim državljanom, in to na račun sosednjih držav, ki so zaradi tega koncepta imele manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce. No, te zvijače so bile nižji davki in davčne olajšave za tuje investitorje. Kaj je s tem narobe? Najbrž bi se morali zgledovati po Sloveniji, ki z visokimi davki izganja tuje investitorje in omogoča večjo blaginjo (denimo) avstrijskim državljanom.

Sistem, ki je bil blizu modelu davčnih oaz, se je razbohotil med dolgoletno vladavino premiera Jean-Clauda Junckerja, ki je bil vedno zagovornik luksemburškega davčnega dampinga. Preden je leta 1988 postal finančni minister, so luksemburški skladi upravljali za 53 milijard evrov premoženja. Lani, ob koncu njegovega vodenja vlade, je vsota po navedbah Süddeutsche Zeitunga znašala − 3000 milijard.“

Prava groza! Luksemburg sicer ni davčna oaza, ampak je blizu temu. Po mnenju dušebrižnikov bi moral Luksemburg teh 3.000 milijard enakovredno porazdeliti vsem državam po Evropi. Pravzaprav bi jih moral socializirati, pa bi bil pošten. Tako pa ni. In davčni damping. Hm, če bi imel Luksemburg visoke davke, bi pa bilo vse v redu ali kaj? Avtor seveda ne pove, da je ta finančni sektor prinesel tretjino vseh davčnih prihodkov v državno blagajno in zaposloval petino prebivalstva. In da je to zagotavljalo velikodušno socialno državo.

Luksemburške davčne zgodbe so kot smeti pod Junckerjevo preprogo. Predvsem zato, ker je bolj učinkovito spopadanje z izogibanjem plačevanju davkov med glavnimi političnimi cilji Unije.“

Super. Največji kriminalci v „novi EU“ bodo tisti, ki bodo poskrbeli, da jih države ne oropajo z višjimi davki. Avtor kar kliče po načinu, po katerem bi bogate s pištolo na sencah prisilili, da ostanejo v davčno neugodnih državah. S takim načinom razmišljanja bo šlo z EU samo še navzdol.

Sklicevanje na zakonitost ravnanja velikega vojvodstva v njegovem času pri davčnih odpustkih mednarodnim podjetjem ne bo zadoščalo.“

Tipično levičarsko. Čeprav je v skladu z zakonom, je ravnanje kriminalno, ker ni v skladu z njihovo ideologijo, njihovim prepričanjem, da bi upravljali tudi s premoženjem drugih.

Kočljiva je namreč predvsem legitimnost. Kdor Evropi obljublja nov začetek in napoveduje krepitev zaupanja državljanov v njene strukture, v času praznih državnih blagajn po vsej Evropi ne more braniti ureditve, ki je de facto spodbujanje davčnih utaj v korist peščice bogatih.“

Dejstva se seveda spet prirejajo. Tuji mediji pišejo, da je Juncker z nizkimi davki ustvaril finančni raj. Torej ni šlo za davčne utaje, ampak za zakonodajo, ki je velikim mednarodnim družbam zagotavljala, da so plačala kar najmanj davka in se izognila plačilu visokih dajatev v matični državi. Kaj ni jasno? Zakaj bi nekdo plačal recimo 20-odstoten davek v svoji državi, če lahko manjšega plača drugje ali pa se mu povsem izogne. Podobno se obnašajo potrošniki. Kupujejo tam, kjer je ceneje. Ne kupujejo denimo v Mercatorju, ampak v Sparu, če je neka dobrina cenejša. Enako je s kapitalom. Družbe na trgu niso neke humanitarne organizacije ali dobrodelna društva, ampak skrbijo, da imajo večji dobiček. Če država omogoči davčne olajšave, toliko boljše, če ne, poslovanje preseliš tja, kjer so nižji davki. To je tisto, česar levičarji ne razumejo, ampak še naprej trdijo, da so za tegobe tega sveta krive velike neoliberalne korporacije.

Resnica je seveda povsem nasprotna. Vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi so kapital naravnost silili, da se je selil v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki. V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih.

Edino, kar je lahko v Luksemburgu sporno, in tega komentator ni problematiziral, je dotok denarja sumljivega porekla v luksemburške družbe (denar varuje bančna tajnost), ki skupaj z ugodno (ali pa ohlapno) davčno zakonodajo daje idealno priložnost za pranje denarja. Denar sumljivega porekla, denimo od kriminalnih dejavnosti (drog, orožja, trgovine z belim blagom), pa je stvar organov pregona, in to tudi v tistih državah, kjer se dogaja. Res pa je, da bi bilo dobro, ko bi luksemburška zakonodaja omogočila, da se bolj nadzirajo sumljive transakcije, ki so povezane s kriminalom. Toda velika večina družb posluje v Luksemburgu izključno zato, da se izogne nerazumno velikim davčnim stopnjam v svojih državah. Kar je povsem normalno. Kako to naredijo? Podjetje iz Slovenije ustanovi v Luksemburgu hčerinsko družbo. Ta nato posodi denar matičnemu podjetju, ki si tako v Sloveniji – zato, ker vrača kredit z obrestmi – zniža davčno osnove. Seveda ima zaradi tega hčerinska družba večjo davčno osnovo, vendar posluje v državi, kjer so davki manjši. Ko se potegne črta, ima družba večji dobiček, kot če bi vse to opravila v Sloveniji.

Če zaključimo. Velika večina bogatašev denar in posle ne seli v Luksemburg zato, da bi prala denar od kriminalnih dejavnosti ali da bi izvajala fiktivne posle, temveč zato, da bi se izognila visokim davkom v matičnih državah.

Advertisements